Kambodža – 10. del: Zadnji dan

Za zajtrk so nama postregli z rezanci v skodelici, ribjo juho s kokosovim mlekom in s krožnikom sveže zelenjave. Rezance preliješ z vročo juho, po želji dodaš kalčke, narezano zelje, kumarice in ostalo zelenje, na koncu pa še arašidovo omako po okusu. Bilo je odlično, rezance sva lovila s palčkami in srebala juho kot profesionalca! Potem naju je pobral Nicky in šli smo po okoliških vaseh. Najprej gledat, kako delajo rižev papir za spomladanske zavitke (lahko sva ga tudi poskusila in skoraj bi rekla, da je boljšega okusa kot čips), ustavili smo se pri gospe, ki je delala bananin čips, pa naprej do podrtega templja (menda sva zdaj videla vse). Vmes sva poskusila še eno lokalno sladico – lepljiv riž s fižolom in kokosovim mlekom v bambusu – in nato do ribje tržnice. Dišave tu niso za občutljive želodce. Nicky nama je razložil, kako naredijo ribjo pasto, ki jo tu pri kuhi radi uporabljajo. Potem je sledil še obisk tukajšnjega t.i. polja smrti in žalosten spomin na krutost režima Khmer Rouge-a. Zadnja postaja pa “vlakec smrti” oziroma vožnja z “bamboo train”-om, ki vozi le še po manjšem odseku železniške proge. Baje bodo počasi tudi to ukinili, zato sva morala poskusit. Gre za nekakšno ploščad, lesen 3 metre dolg okvir, pokrit z bambusom. Na eni strani je bencinski motor, ki zadevo požene do hitrosti 15 km na uro. Ploščad sprejme od 10 do 15 ljudi ali do 3 tone riža. Kaj storiti, ko se dva taka “vagona” srečata? Tisti z manj ljudmi se umakne – ploščad na hitro razstavijo, umaknejo s proge in zadevo ponovijo, ko vagon, ki je pripeljal nasproti, odpelje dalje. Zelo sva uživala!

Zvečer pa zabava. Nicky nama je povedal, da bo to le manjša zadeva; par prijateljev bo praznovalo poroko mladega para, šli bomo po karton piva in to bo dovolj kot darilo z najine strani. Ko sva zvečer sedela zunaj in ga čakala, sva bila kar malo nervozna! Ko smo prišli, je muzika že igrala, zbranih je bilo nekaj ljudi, predvsem mlajših parov, nekaj otrok in Nickyjevi kolegi, čestitala sva slavljencema, izročila darilo, Nickyja pa prosila, naj bo v bližini, da bo prevajal. Ko so prišli še ostali, smo sedli za mizo, prišla je hrana in pivo. Gostitelja sta kar hitro vse zorganizirala. Plastični kozarci, posoda z ledom, skledice in palčke, meso, zelenjava, solata z rezanci, sladko-kisla omaka – kar naenkrat se je vse znašlo na treh mizah, mi pa smo se posedli, očitno po interesu, kajti za najino mizo so sedeli Nickyjevi fantje, za ostalima dvema pa očitno bolj familija. Pivo so hladili z ledom in ga tako posledično redčili, zdravice so si sledile ena za drugo, takoj, ko je pitje malo zastalo, je nekdo dvignil kozarec; “jol moi” (čul muj) in pilo se je naprej. Človek bi pomislil, da je to nekakšna “hitra pijanka”, če ne bi pili piva, a azijci so znani, da se jih hitro prime in z zanimanjem sva opazovala spremebo. Po nekaj kozarcih, ko je naju “prijelo” le lulat, so bili nekateri kar naenkrat filozofsko razpoloženi in z nama zadebatirali o politiki in težkem življenju, nekateri so peli, nekateri pa so se hecali, oponašali različne naglase in se smejali, ko jim nisva več mogla slediti. Ko smo spili nekaj kartonov piva, so ljudje začeli odhajati, le za našo mizo smo še vztrajali. Mi trije smo odšli med zadnjimi. Gostiteljema sva še enkrat zaželela vso srečo, se zahvalila za gostoljublje in smo šli. Morala sva še spakirat, zjutraj pa zgodaj vstat. Bus za Bangkok gre on pol sedmih…

Poslovila sva se od g. Kuna, z Nickyjem skočila še na ledeno kavo in obljubili smo si,dca bomo ostali v stiku. Nočni spalni avtobus iz Phnom Penha je pripeljal in trajalo je, da so se vsi zaspanci s svojo prtljago izkrcali. Čakala naju je triurna pot do meje, in še enkrat tako dolga naprej do Bangkoka. Kambodžo sva zapustila, ne da bi vedela, kdaj. Zdelo se nama je tako hitro, čeprav je ogromen bus vozil po polžje in je kazalo, da ne bomo nikoli na meji. Skupina osmih angležinj se je pritoževala nad premočno klimo, pa da niso nič spale in imelo naju je, da bi vsako izmed njih lastnoročno zadavila. K sreči so se po vsej ceremoniji le zabubile vsaka na svoj konec in zaspale do meje. Okrog desetih smo prispeli, midva sva, pripravljena, šibsla naprej, izpolnila papirje in se postavil v vrsto. V pol ure sva bila na tajski strani. Potem sva morala čakati še tistih osem angleških princesk. Najprej, da jim je uspelo priti čez mejo, potem, da so šle vse lulat, potem jih je zanimalo, če se bomo ustavili, da bodo šle lulat še enkrat, in ko smo se končno odpeljali (po nas je prišel kombi) so glasno kokodakale dalje. Da je vroče, da smrdi, da je bilo na stranišču grozno, da so se tam gotovo nalezle AIDSa,… Šofer je ustavil na bencinski, nas raztovoril iz kombija, in čeprav so hotele imeti postanek, jim ni dišalo, da bi šle ven, a je šofer vztrajal, ker gre kombi na plin. Kupile so si sladoled in se potem pritoževale nad ceno. Imela sva jih čez glavo! Eni je potem postalo slabo in spet so vse skočile v zrak, zahtevale, da šofer ustavi, a je mirno odvrnil, naj odpre okno in bruha, če mora. Komaj sva čakala, da prideva ven iz kombija, polnega sitnih kokoši, a je bil Bangkok, kot ponavadi, en velik prometni zamašek. Zdelo se je, da ne bomo nikoli na cilju. A smo prišli. Pograbila sva ruzake in skočila v tuk-tuk. Malo čez peto popoldne sva bila na recepciji najinega zadnjega guesthouse-a. Konec je avtobusov, konec prekladanja!

 

By | 2016-11-30T20:49:32+00:00 November 1st, 2013|Kambodža 2013|1 Comment

About the Author:

One Comment

  1. ANKA 01-11-2013 at 6:08 pm - Reply

    no, pa je konec dopisovanja iz Kompota. Vemo,da sta uživala in da se drugo leto spet podasta v avanturistične vode. Miren let in srečno vrnitev v Slovenijo.

    Se slišimo,da potrdimo žurko pri nas doma dne 09.11. in povesta še kaj zanimivega.

    Čao!!!!

Leave A Comment