Kambodža – 7. del: Še kar Kampot

Ko naju je Dick prvi dan, ko sva prišla, vprašal, kako dolgo bova ostala, sva odgovorila da tri, mogoče štiri dni. “Ahh,” je zamahnil z roko, “torej bosta ostala cel teden.” Ni se zmotil. Kampot ima “tisto nekaj”, da bi človek kar ostal. Nekateri zares ostanejo. Priseljenci; tu jim pravijo “Pot-Pat”-i; ravno sinoči sva se z enim od njih zaklepetala; pridejo sem in ostanejo. Potem videvaš ene in iste obraze viseti po lokalnih barih ali pa se z motorji vozijo gor in dol po mestu. Večinoma so to možakarji v penzijonu, zakajeni hipiji in ekološko ozaveščene sivolase suhljate tete. Vsak ima vzdevek, npr. Crazy Frog, Bag Lady, Predator, The Tongue, Bush Woman, Gandhi Man, Sausage Hunter (AKA Head Hunter) ipd.Poimenovali so celo luknje v cestah in izdajajo nekakšen časopis, Kampot Survival Guide, “uradno neuradni vodnik po Kampotu”, namenjen bolj ko ne turistom, ki zaidejo sem. Gre za praktičen vodič, v katerm najdeš recimo (povzeto iz aktualne številke):

– kaj videti in početi
– dnevni dogodki in lokalni posebneži
– kaj je dovoljeno, kaj ni in lokalne informacije
– vodič za prehranjevanje na ulici
– vprašaj teto Lucky
– zgodovina Kampota
– slovar uporabnih kmerskih izrazov
– projekti in volonterstvo
– transport in koristne telefonske številke
– lokali, restavracije in prenočišča
Vsi zainteresirani si več o tem poglejte na spodnji povezavi:
http://kampotsurvivalguide.blogspot.com/
http://www.facebook.com/KampotSurvivalGuide/

Stran je sicer v angleščini, a jo je vredno prečekirati – midva sva se krohotala! Avtorji so, seveda, lokalni Pot-Pat-i.

Tudi nama je Pot zlezel pod kožo. Prepuščava se njegovemu ležernemu ritmu, nikamor se nama ne mudi, dogaja se tisto, kar se mora zgoditi. Včeraj po zajtrku sva tako sedla na motor in se odpeljala. V hrib. Baje je lep razgled, gor pa pagoda in menihi. Nameravala sva jih pozdraviti, poslikati, če bo res tako lepo in iti nazaj, nisva imela ostati nekaj ur. A ravno to se je zgodilo. Pripeljals sva se na vrh. Pred pagodo je sedelo nekaj ljudi in mlajši menih. Pozdravili smo se in povabili so naju naprej. Precej slabo smo se razumeli, pravzaprav v tem času še nisva srečala nikogar, s katerim se ne bi mogla sporazumeti v angleščini, z izjemo tistega gospoda na solinah. Drug drugemu smo se nasmihali, oni so govorili v svojem, midva v angleškem jeziku, uporabljali roke, skomigali z rameni in se spet smejali. Očitno sva zmotila kosilo. Na nekakšnem dvignjenem odru so sedeli trije menihi, pred vsakim pa nekaj svetlečih pokritih posod, krožnik, pribor in termovka. Vendar niso jedli. Mislila sva, da sva v napoto, vprašala, ali naj greva ven, a smo se nekako razumeli, da naj ostaneva. Pogrnili so preprogo iz ratana, naju posedli, prinesli vodo in gospa, verjetno nuna, nama je dala hitro lekcijo, kako zmoliti. Nič nama ni bilo jasno. Menihi so potem začeli peti, najprej eden, potem se mu je pridružil drugi in nazadnje so peli troglasno. Midva sva medtem sedela na petah, obrnjena proti kipu Bude, miže in s sklenjenimi rokami, prav tako kot gospe ob nama. Ko so menihi prenehali peti, sta začeli oni. Šele potem so jedli. Naju je nuna peljala še do dveh drugih oltarjev, nama razlagala, a je nisva razumela, zato sva se ji le smehljala in spet je prižgala po tri dišeče palčke, nama jih izročila, da sva se poklonila Budi in ostalim kipcem in potem enako še enkrat. Vrnili smo se, ko so menihi pojedli, malo smo se pogovarjali, od kje sva in podobno, potem pa sta gospe posode prineli k nama. Poskusila sva se zahvaliti, da res ni treba, a sta vztrajali. Nadevali sta nama riž, in, kaj sva pa hotela drugega, sprejela sva ponujeno hrano. Jajčevec v omaki s svinjino, buča, ribe, ocvrta svinjina, pa sladki cmoki. Presenečena nad gostoljubnostjo, osupla nad notranjostjo pagode in očarana nad tem spontanim. Prijaznim načinom, s katerim so naju, tujca s ceste, sprejeli medse in naju nahranili. Dva izmed menihov sta šla, eden mlajših in nuna pa sta ostala z nama. Uroš je dobil idejo, vzel Lonely Planet in poiskal slovar. Sicer nam pri komunikaciji ni prav dosti pomagal, si ga je pa menih z zanimanjem ogledal. Ko pa sva začela kazati fotogradije z najine poti, pa se je “debata” razživela. Menih je kazal na fotografije in spraševal: “What is this?”, midva pa odgovarjala, da se je učil besed. Ligenj, riba, školjka, svinjina, mango, česen,… Ko smo pogledali vse najine, smo se lotili še njegovih fotk. Sestrina hči. Kako se reče po angleško? Nečakinja, ja. Zelo jo ima rad. Pa poroka njegove sestre. Zelo lepa je, ker ima svetlo polt, po očetu. Sam ima temno po mami. Bela koža je zanj lepa, temna grda. Tudi midva sva lepa. Poročena? Ne. Sweethearts, hehehe. Ura je bila že veliko, predolgo sva ostala. Lepa izkušnja. Škoda le, ker se nismo bolj razumeli. So pa malo potrenirali angleščino. In Buda se menda ne obremenjuje s tem, kdo se mu pride poklonit…

By | 2016-11-30T20:47:20+00:00 October 27th, 2013|Kambodža 2013|1 Comment

About the Author:

One Comment

  1. ANKA 27-10-2013 at 4:29 pm - Reply

    Pozdrav! Ta Kompot /ha-ha/ vama je kar zlezel pod kožo.Dogodivščin še pa še,tako da smo kar dobro seznanjeni z vsem.Kot mislim, žužkov še nista probala jesti.Slike so enkratne!

    Uživajta še naprej in do naslednjič lep pozdrav!

Leave A Comment