Kambodža – 2. del: Siem Reap – Phnom Penh

Par dni prej sva poslala nekaj mejlov v guesthouse-e po najinem izboru. Iz glavnega mesta nama je prva odgovorila ga. Sophya in nama ponudila sobo s klimo, televizorjem in brezplačnim internetom za 15$. Ker ima njen guesthouse samo odlične kritike, sva ponudbo sprejela, ostale pa nekam poslala. Iz nekega drugega hotelčka sva dobila odgovor na poti v Phnom Penh – ja, s karto za minibus iz SR v PP sva dobila tudi brezplačen wi-fi, ampak gremo po vrsti.

Z go. Sophyo se dogovorimo za sobo, točno uro prihoda da ji pa sporočiva, ko bova imela karto za bus. Njen naslednji mejl: “Če želita, imam za vaju karti za minibus, naš šofer vaju zjutraj pobere in vaju pelje na postajo.” Midva pa: “Resno? Ja super!” Čez dobro uro pa mejl: “Sori, ima težave z avtom, bi lahko sama vzela tuk-tuk in prišla do postaje?” Itak, ampak kam in kako, saj nimava karte, le številki sedežev, ki nama ju je posredovala Sophya. Odpiše, da bo vse OK, da je ona vse poštimala in naj naju nič ne skrbi. Zvečer prideva k nam dol na recepcijo, če bi nama za zjutraj dobili tuk-tuk do te-in-te avtobusne, pa naju debelo gleda. “Kako se imenuje postaja?” Nima pojma, prvič sliši. Mu razloživa, rezervacija je, imava številke sedežev, plačala bova pa ge. Sophyji. Ne more verjeti. Midva se spogledava. Kaj je tako čudnega? Rekla je, da naju bo pobral šofer, a se mu je pač pokvaril avto. Vzela bova tuk-tuk, šla na postajo, za katero očitno prvič sliši, da obstaja in brez karte sedla na minibus in se, brez da bi plačala, odpeljala v 6 ur oddaljen Phnom Penh. Pa kaj?! In on z nasmeškom: “In vidva sta nasedla tej zgodbici?” Ja, seveda! Vztrajava, da pokliče gospo. Vse mu je razložila, potem pa pomirila še naju, čeprav sploh nisva dvomila. Se vidimo jutri! Prosi, naj ji dava nazaj še nezaupljivca, kateremu naroči, naj si napiše potrebna navodila za šoferja, ki naju bo peljal na postajo. Vse je poštimala!

Zjutraj po zajtrku se poslovimo, Anja si obuje superge – nekaj ne štima. Ni prostora! Obrne, nič. Potrese in – flop! – ven prileze velika sluzava žaba! “To je za srečo!” meni gospodična z jutranje izmene na recepciji. Ja seveda, tudi če bi to pomenilo nesrečo, mi tega verjetno ne bi povedala, kaj? In ja, kakor je zagotovila ga. Sophya, vse je štimalo. Postaja, minibus, sedeži. Poleg karte nama je pripadla še plastenka vode in brezplačen wi-fi. Na busu! Mala bruhica ni bila všteta v karto, a smo jo vseeno dobili. Pred Anjo je sedel gospod s 3- ali 4-letnim fantičem, kateremu je luknjasta cesta in šoferjeva samozavestna vožnja povzročala rahle želodčne težave. Dve stari mami zraven Uroša sta to pospremili z glasnim komentiranjem. “Normalno, kakšen foter pa si, še bombone mu kupi, da bo spet vse izbruhal.” No, čisto možno, da tega nista rekli, je pa res. Mali bruha, ob postanku mu ata kupi bombone, katere seveda pospravi v isti minuti, čez 2 km pa spet ista zgodba. Kje so vrečke??? Ampak – ostali smo vsebino naših želodcev uspeli zadržati in nekaj čez drugo popoldne sva lahko go. Sophyo pozdravila in se ji zahvalila za posredovanje. Po kosilu malo razgledovanja po mestu, z zemljevidom, da se orientirava, vmes krajši naliv, kot se za deževno dobo spodobi, zvečer pa še bučen ognjemet ob prvi obletnici kraljeve smrti. Jutri na sporedu: ogled pomembnih znamenitosti, spoznavanje zgodovine in šoping na najbolj zanimivih marketih. Sporočiva, kako je šlo!

P.S.: Mogoče pa žaba v čevlju le ni tako slab znak…

By | 2016-11-30T19:30:22+00:00 October 15th, 2013|Kambodža 2013|2 Comments

About the Author:

2 Comments

  1. ANKA 15-10-2013 at 5:26 pm - Reply

    Lep pozdrav iz turobne Ljubljane. Smo prebrali, da sta za začetek že kar veliko dala skozi.Sončni zahod je enkraten.Glih fino za na steno obesiti.Se je izplačalo!!!!!
    Čez cesto bo HOFER, to je zaenkrat edina novost.Drugače pa je vse po starem.
    Si spet pišemo,ko prideta z novimi pustolovšćinami na plan! Lep pozdrav in uživajta!!!!!!! čao

  2. ursa 15-10-2013 at 5:57 pm - Reply

    js pa tvojo zabo iz superge pogresam na slikcah 😉

Leave A Comment