Indonezija 7. del – Yogyakarta

V cetrtek smo okoli 8ih zvecer prispeli v Yogyo. Voznja z minibusom je bila precej bolj udobna, sploh ker sva sedela na srednjih sedezih in sva lahko stegnila noge. Pobrali smo se en parcek in se odpravili. Sofer ni znal niti besedice anglesko, a sta se z Anjo vseeno razumela, ko je malo cez 3 ustavil in rekel makana. We are having lunch (kosilo bomo imeli) je prevedla Anja ostalim. Privoscila sva si fried noodles, poleg nasi gorenga in gado gado-ta je to indonezijska nacionalna jed. Potem pa hitro spet na pot. Na zemljevidu smo soferju pokazali, v kateri hotel smo namenjeni in najprej je odlozil drugi par, potem pa se naju.

Zal niso imeli sobe z balkonom in evropsko kopalnico, zato sva pac vzela cenejso z mandijem. Ce bo tista soba prosta, sva se zmenila, da se bova preselila. Naslednje jutro, v petek zjutraj, sva si privoscila kavico, ugotovila, da imajo tu v Bladok Losmen & Restaurant precej zasoljene cene in sla na zajtrk v BedHot Resto. Nadvse simpaticen lokal, bogat meni in zelooo prijazno osebje. V zgornjem nadstropju imajo laptope in sedaj surfava kar pri njih. Po zajtrku naju je ogovoril starejsi Avstralec, prisedel k nama in malo smo poklepetali. Midva sva se potem odpravila na sprehod po Yogyakarti. Najprej naju je ustavil gospod, ki je baje ravno koncal z delom na posti in ker je bil na poti domov, naju je spremil do sultanove palace. Sprva sva bila seveda sumnicava, kaj bo spet hotel od naju, a sva bila prijetno presenecena. Ocitno se mu je zahotelo le klepeta in druzbe na poti proti domu. Ogledala sva si del sultanovega domovanja, tistega pac, ki je namenjen javnosti in kadar ga sultan ne potrebuje za ceremonije. Bila sva ze na poti proti izhodu, ko naju je mlad student, zaposlen tam, prosil, ce nama lahko malo razlozi, da bo vadil anglescino. Seveda sva mu omogocila malo prakse, ki jo, roko na srce, res potrebuje, ker je bil poba silno simpaticen in se je zelo potrudil. Na poti iz palace sva se namenila na ogled galerije z batikom in na ulici spet pobrala prijatelja. Ta je bil na poti na zeleznisko postajo in naju seveda z veseljem spremil. Z Urosem sta se menila, kot da se poznata ze cello vecnost, Anja pa je kot vzorna muslimanska zena hodila zadaj. Prispeli smo do galerije in delavnice in se poslovili. V galeriji so nama razlozili in pokazali postopek voskanja in barvanja batika in seveda nisva mogla ven, ne da bi kupila tri slike na blagu. Treba je bilo barantati in z nakupom sva sila zadovoljna. Casa sva imela ravno dovolj, da sva do treh pripesacila na drug konec mesta in si ogledala Bird market (pticjo trznico). Tu naju je spet (seveda!) pohopsal gospod Albertus in nama pokazal skorpijone, bojne peteline, gekote, zajcke, hrcke, sove, netopirje, kakaduje, pitone, mlade mucke in kuzke, skratka vse, kar je na tej trznici mozno videti in kupiti. Ko da to ne bi bilo dovolj, naju je popeljal na ogled dela mesta, kjer zivi. Obiskali smo kraje, kamor turisti ne zaidejo in ki jih sama ne bi nasla, tudi ce bi vedela zanje. Peljal naju je na Water Castle (vodni grad), od koder sva videla celo panoramo Yogyakarte. Razlozil nama je, da je bila nekoc spodaj voda in da se je moral sultan pripeljati s kanujem. Sli smo tudi v podzemno mosejo in si ogledali nekdanjo sultanovo palace, kuhinjo, spalnico, hamam, wc in sobo, kjer so se preoblacili. Pojasnil in pokazal nama je ogromno stvari v povsem razumljivi anglescini. Vsec nama je bilo, da naju je domacin kar tako, iz ciste prijaznosti in dobre volje, pobral na cesti, si vzel cas in nama pokazal se drugo plat mesta. Srecali smo tudi pet deklet, ki so gospodu Albertusu zaupale, da si zelijo slikati z Urosem, ce seveda dovoli. Niso pa bile tako pogumne, da bi Urosa vprasale same. Seveda je dovolil in lepo jih je bilo videti skupaj. Uros, okoli pa pet muslimanskih deklet, na ravno pravem kraju v sultanovem haremu! Tu sva kar precejsnja atrakcija, ljudje naju prosijo, ce se lahko z nama slikajo, otroci se nama smejijo in naju pozdravljajo, skratka, pocutiva se, kot da bi bila z drugega planeta. Ob sultanovem bazenu smo se za par minut ustavili, se spocili in poklepetali. Ce imava slovensko-indonezijski slovar, da bi se naucil slovenskih besed. Hitro si je zapomnil besedo hvala in ko je Uros Anjo opozarjal na nizek strop ali stopnico, je gospod Albertus takoj osvojil besedo pazi. Izrazil je tudi zeljo, da Indonezijo priporociva prijateljem in da narediva malo promocije, kajti turistov je vedno manj.·Potem smo sli pogledat lokalnega izdelovalca shadow puppets – tradicionalne lutke, s katerimi uprizarjajo predstave, tako da na platno projecirajo njihove sence. Pohvalil se je in nama pokazal svojo sliko in clanek v nacionalnem casopisu. Lahko sva ga poslikala in posnela, kako poteka izdelava take lutke. V posuseno tenko bivolje usnje je s kladivom in nekaksnim dletom luknjal vzorce. Potem je odprl omaro in nama pokazal svojo najboljso stvaritev, skoraj povsem prosojno lutko. Ko jo je podrzal na vhodu, da je svetloba pronicala skozi majhne luknjice neverjetno, uau je kar sam prisel iz najinih ust! Uros je na polici zagledal nekaj, kar je bilo podobno nozu in mojstra vprasal, ce je to kris, indonezijski tradicionalni noz, katerega naj bi vsak oce priskrbel svojemu sinu, ko postane moski. Takoj sta bila na isti valovni dolzini. Uros je kris lahko podrzal in pogovarjala sta se o pomenu krivin. Pokazal mu je tudi kris, katerega je dobil od dedka. Originalni kris je izdelan iz meteorite in je tako dobro uravnotezen, da stoji na konici. Ta seveda ni na prodaj, najdrazji v njegovi zbirki pa stane okoli 500 USD. Na trgu je ogromno ponaredkov, izdelanih iz kovine, a ko enkrat v roki drzis pravega, ponaredek ni vreden niti centa. Preden smo se poslovili, se nisva mogla upreti in sva kupila parcek lutk, Ramo in Sinto. Ko smo se odpravili naprej po ulicah, smo opazili mojstra kovaca, ki sta krivila zelezo za okenske resetke. Gospod Albertus nama je pokazal tudi cisto morda za koga nepomembne stvari, recimo papajo, mango, nama dal povohati sadez, ki po obliki spominja na naso hrusko, disi pa po grapefruit, nama natrgal cvetke jasmina. Sli smo se v galerijo lokalnega izdelovalca batika, a sva ga morala razocarati, da sva batik ze kupila. Sva pa kupila namizni prt pri Albertusovi sestri. Ura je bila 5 popoldne, ko smo se poslovili in v roko sva mu stisnila 50.000 Rp. Rekel je, da bo to za njegovega otroka. Revni so in nisva imela srca reci le hvala za vso prijaznost in cas, ki nama ga je namenil. Utrujena sva bila in hkrati zadovoljna. Ta dan sib ova zapomnila in vsi, ki so nama prekrizali pot, so nama dali vedeti, da jim lahko zaupava, da so prijazni in naj pozabiva na morebitne slabe izkusnje s tokratnega dopusta.

By | 2016-06-18T13:08:24+00:00 September 21st, 2008|Indonezija 2008|2 Comments

About the Author:

2 Comments

  1. Uros in Anja 21-09-2008 at 7:23 pm - Reply

    Moram povedat, da naju ocitno noben ne pogresa, nic ne komentirate – a naju sploh se kdo spremlja??? Btw, se zlasti sem razocarana nad sodelavci, FMC vas mocno prekasa, kar se tice komentarjev in kar se tice ogledov najine strani! Ampak vseeno LP, mislim tudi na vas! 🙂

  2. Miha 21-09-2008 at 7:24 pm - Reply

    Seveda da spremljamo samo ni to to raje počakamo da bosta doma bo potem bolj zanimivo ko bosta razlagala. Spremljamo pa itak skos 🙂 Slikce so najbol zanimiv del 😀 LP Miha, Anka, Brane

Leave A Comment